Gostilna Belvedur, zgodba ob istrski meji

Peljemo se po tipični istrski cestici, na meji med Slovenijo in Hrvaško. Mesto kamor smo namenjeni je Belvedur; ali je to naselje ali vas se mi zdi preveč pomembno. Te štiri hiše, vključno z ruševinami, so natančno “sredi ničesar”. Pokrajina je naravnost fantastična, polno gričev, polja, gozdovi, travniki,… barve ki se prelivajo v kalejdoskop zelene, kjer je edina omejitev nebo in prav tako se spreminjajo glede na čas dneva, razmer in vremena. Vsake toliko je narava motena zaradi majhne rdeče lise ali rjave barve drugih vasi. Smo 25 km iz Kopra, pa malo več kakor 30 km od Trsta in le 2,5 km od  hrvaške meje. Kot mi pravijo je to meja, bolj neki kmetijski prelaz, ki jo prečkajo le še frontisti.

Gostilna je priljubljena v tako v bližnji, kot tudi v daljni okolici, obiskujejo jo mnogi domačini in iz ostalih delov države, kot tudi ljudje s tržaškega in hrvaškega konca. Toda kako, zakaj je nastal tak sloves te gostilne? Hrana je res dobra in pogled je tudi fantastičen (samo ime je dovolj zgovorno, ne), vendar je še do pred nekaj leti bila ta “blagoslovljena” meja bila odprta. To je pomenilo, da se je z avtomobili iz Slovenije na Hrvaško ter obratno vozilo brez težav, ker ni bilo bloka ali nadzora nad gibanjem. Seveda del poti je bil (je še?) makadam, ampak takrat se je dalo v vročih poletnih dneh in neskončne gneče izogniti čakalnim vrstam na hrvaški meji s Slovenijo. To je malo raztegnilo pot, ni pa bilo nobene dolge čakalne vrste, pogled je počival na nežnem hribovju podeželja in bila je možnost, da se ustavi in se nekaj dobrega poje v popolnem sprostitvenem vzdušju. Spomnim se, ko sem enkrat peljal ob tej meji, bil je začetek jeseni, sem zagledal veliko polje buč, velike in vabeče; nisem se jim mogel upreti, na prehodu iz Hrvaške v Slovenijo, sem si eno težko več kilogramov kar prilastil. Ni bilo nobene duše okoli. Seveda so te meje brez meja postale pomembne po razpadu Jugoslavije in bila je začetek napetosti, morda tudi sovražnosti med Hrvati in Slovenci. A očitno se ta “odprta meja” že dolgo upira, ker te meje v Istri enostavno nikoli ni bilo in tako podpira Istrijane. Mislim, da so kmetje okoliških vasic imela svoja polja malo povsod, tukaj in tam, onkraj meje, tako kot so imeli raztresene tudi svoje prijatelje, družino in spomine. V tem majhnem kotičku Istre te meje praktično nikoli ni bilo, tudi ceste so še vedno funkcionalne, za kar so zaslužni ljudje sami. V zadnjih letih je Evropa storila tisto, česar tudi politiki Slovenije in Hrvaške niso zmogli. Sedaj je tam neki mejni prehod, ki ga uporabljajo le frontisti z nekakšnim posebnim dovoljenjem.

Toda ne glede na te težave mislim, da je gostilna Belvedur obdržala svoje mesto, ki si zasluži, še vedno zelo obiskana, toliko, da je včasih potrebna tudi rezervacija. Gastronomska ponudba je prisega na varnost in ponuja številne jedi, ki so tipične za ta okoliš: predjedi ponujajo spodoben izbor sirov in suhega mesa (spomin se prijatelja, ki mi je pred leti zatrdil, da najboljši pršut v svojem življenju zaužil prav tu, v Belvedurju!). Pri toplih predjedeh lahko izbirate med fuži ali njoki, ki jih postrežejo s kokošjim golažem, s tartufi, z gobe in s šparglji (v sezoni). Po mojem mnenju so fuži naravnost odlični ter so vredni svoje cene, resnici na ljubo pa sem že jedel boljše njoke. Mislim, da se občasno, v sezoni najdejo na jedilniku tudi različne juhe kot je jota, bobiči ali ječmen. Med glavnimi jedmi prevladujejo meso z žara, bifteki, zrezki, čevapčiči in še kaj bi se našlo. Potem pa odvisno od dneva ali pa sezone, se lahko pojavi tudi kak poseben dnevni krožnik . V mojem primeru sem poskusil telečji zvitek polnjen s špargljevim pestom, zelo dobro, vendar ne transcendentalno, saj je pesto vseboval tudi suhe dele špargljev… Spomnim se tudi, da je bila zadeva s popečeno slanino in šparglji videti zelo privlačna. Kot prilogo priporočam hišno zelenjavo, radič, krompir …

Od sladic pa vam naravnost mojstrsko pripravijo palačinke in zavitke. Glede pijače je izbira dokaj preprosta: pivo ali pa odprto vino, domači refošk in malvazija ter buteljke malo omejeno. Ampak to res ni pomembno! Samo vzdušje v gostilni in kraju, obdanem z naravo, skupaj s fuži je vredno več kot karkoli drugega.
Sama postrežba je bolj počasna, vendar komur to ni všeč in se nad tem pritožuje, naj gre raje potem na hamburger …

Priporočam, da si vzemite dovolj časa, počasi dihajte in naj vam se ne mudi.

Avtor: Giacomo Cecotti,  Foto: Giacomo Cecotti,  Objavljeno: www.bora.la, 23.04.2010